LETENJE NA PODIVJANEM ŽREBCU

Napoved ki sem jo pregledoval v petek kasno zvečer ni obetala lepe letalne sobote. Tako sem soboto začel po planu B. Ko sem pred deveto uro že bi na Otavniku in videl da napovedanega severnega vetra ni sem začel klicati kolega kakšni so plani za danes. Idrci so se namenili na Vrše in sklenil sem se jim pridružiti. Seveda je zopet, po moji ustaljeni navadi je bilo za urediti še polno stvari. Bil sem uro hoda od avta, vsa padalska oprema je bila doma, z domačimi so bili narejeni drugačni plani…
A vse se je uredilo in ob 11.30 smo že sedeli v travi na vršah in uživali v razgledu. Celo šoferja dobim da mi odpelje avto nazaj domov. Tik pred vzletom še zamenjam baterije iz fotoaparata v UKW postajo in zadnji problem je rešen. Rajši pa brez slik kot brez radioveze… Skoncentriram se na priprave padala in opreme.
Miha odleti in prvo spodobno dviganje najde nad Gorjami. Ivi se odloči za bolj inovativen pristop, spusti se nad spodnji štart in išče dviganja na Cimprovki. Ne deluje mi ravno obetajoče zato takoj po štaru zavijem za Mihom. Ko prijadram na pobočje gorjanske Gore sem precej nizek, a termika danes deluje, kar kmalu opazujem Otavnik že drugič v tem dnevu, le da tokrat iz drugega zornega kota. Ni pa bilo veliko časa za uživanje v razgledu. Zgleda da bo danes »deloven« dan. Ivi je na Cimprovki pobral in mi je sledil prav tako sta tudi že Borutovo in Francijevo padalo sta že krožili nad Vršami. Ko povrtim steber do vrha opazim da je Ivi ubira zelo nenavadno pot. Ali jez česa na vidim, ali Ivi ve nekaj več od mene ali pa počne neumnosti mi šine skozi glavo. Letel je daleč nad Zakriž in čez Orehek proti Laharnu in naprej proti Šentviški planoti. Nenavadno ni kaj… Ko nad Jesenico nabiram še zadnje metre sta Borut in Franci že visoko nad Otavnikom.
Obrnem proti Kojci in sežem po postaji da vprašam Miho kako je na Kojci. Skozi zobe iztisne da je zrukano in takoj prekine. Zgleda da mora biti res. Kasneje mi pove da je na Kojci fasal par desetk ki jih ni mogel povrteti, tako da je bežal nad Bukovski vrh in se šele kasneje priklopil na Kotel.
Kojca se meni pokaže v kar lepi podobi in precej enostavno jo povrtim na 1700 m. Zgleda da je Miha pobral ravno začetke stebra ji je mene tako lepo ponesel v višave. Na da ne bo pomote, termika je bila ostra, zrukana, niti v stebrih ni bilo gladko, letenje je ves čas zahtevalo polno zbranost. Ivi je svoj nenavaden pristop k letenji danes plačal z pristankom v Policah. Borut in Franci bi zgleda rada na Kojci še višje, jaz pa se takoj odločim za naprej, vedel sem da bo trenutek resnice v Baški grapi.
Kotel (jaz ga od mladih nog poznam kot grahauška Gora) je delal lepo, vzhodni veter je popustil termika pa še zmeraj nervozna. Vztrajno sem vrtel na razrukanem vrhu in končno se je termika sprejela v soliden steber. Preden ga zapustim vidim da sta Franci in Borut v težavah. Rukanja na kotlu sta se ustrašila in sta se držala stran od pobočja. Nak, tako pač vidva danes ne bosta videla Kobale si mislim in jima zaželim srečo sam pa jo pobrišem naprej.
Na Knežkih Ravnah zavrtim v eno podrtijo od stebra, ker ni nič uporabnega dviganja takoj pohitim naprej v zajedo na vzhodnem pobočju Kobilje glave. Tukaj nastopi steber dneva, lep, kompakten, miren, močan z dviganjem do 8m/s. Kobilja glava je pod menoj in napetost v meni sprostim v z vriskom. Kar sem napovedoval Borutu in Franciju se žal uresničilo, bila sta še v zraku a grozljivo nizko. Iz take situacije pomaga smo še čudež. Žal ga ni bilo. Pristala sta eden v Knežkih Ravnah, drugi na Ljubinju
Jaz se spustim z vetrom v hrbet naprej po dolini Soče proti Vodil vrhu, enostavno ga zavrtim in priključim Mrzli vrh. Višine imam dovolj še od prej, tako da kar nadaljujem proti Planici. Ena podobna zmešnjava kot prej na Kotlu in šele po več poizkusih z zahodne, pa tudi z vzhodne strani končno najdem eno močno zelo zrukano dviganje ki se pretvori v eden tistih stebrov kjer nikoli ne veš kdaj te vrže ven ker tako močno ruka v njem. Šele proti vrhu naredim par normalnih krogov in dosežem višino dneva nekaj čez 2000 m.
Stol je na dosegu, vem da ne bo lahko a ne oklevam in se usmerim proti pobočju. Stol pa je bil razrit kot da soške fronte še ni konec. Redko meni zapira padalo a do antene sem imel najmanj deset zapiranj, nič večjega sicer a letel sem na 110% svojih sposobnosti. Cela jata padalcev pod menoj se je obrnila, le dva ali trije smo rinili proti zahodu. Na drugi strani antene je bilo sicer že bolje, a Miha se je vračal in malo pred mejo z Italijo se srečava v višini grebena.
Opazil sem da sem utrujen in tudi motivacija mi je popustila tako da se obrnem. Baza nad anteno je krasno delovala in z veseljem si privoščim še zadnji uporaben steber danes. Le da tega tisti trenutek še nisem vedel. Navijem na dobrih 1850 in nadaljujem proti Kobaridu. Povratek je bil enako divji, nisem pa hotel izgubiti višine zato sem vztrajal na pobočju. Miha je malo pred mano in že priklaplja Ozben. Steber ki ga zavrti na Ozbenu Miha opogumi tudi mene in prvič danes stopim na gas in za njim. To je bila napaka dneva, steberček je izginil jaz pa scuril.
Hvala Bogu si rečem ko se dotaknem tal pri Idrskem, več kot toliko pač ne znam. V Tolminu srečam Ivija ki mi pojasni da se mu je zdel dan že od začetka predivji in se je držal stran od Kojce. Z ženo sta se potepala po Planoti in prišla pobrat našo razbito floto v Tolmin.
Franci in Borut sta naredila še večeren let z Kobale, Miha se je prebil do Tolmina in dan smo zaključili po stari dobri navadi z hladnim pivom.

Ivan Mavri