Ko smo se začeli vzpenjati proti Dolomitom smo preizkušali koliko zmore Golobov kombi. Klance je kar dobro prestal, le na pretežko nogo na plinu je opozarjal z kazalcem temperature tam nekje okrog 110ºC. Malce smo še zašli a okrog 12 30 pa smo le prispeli na 2196 m visok prelaz PORDOI.

     Vzeli smo si četrt ure za fotografiranje, in spoznavanje hribov okrog kajti naše letalno področje smo imeli pred seboj. Trije mogočni masivi TRE CINE,  SELLA in MARMOLADA so nam burili domišlijo. Kar zdrveli smo v dolino nekaj pojest in prav hitro na gondolo za COL RODELLA. Hitro smo opazili da se je samo par srečnežev uspelo dvigniti visoko v nebo glavnina pa je »nabirala jurčke« ob pobočju COL RODELLA. Nekateri smo imeli ta dan dva leta, drugi enega, vsi pa smo si želeli več termike in višine  le da so to eni povedali na glas drugi pa bentili prav potiho.

    Zvečer smo ob dolgonogi natakarici, pivu in pici potolaženi delali plane za naprej. Precej složno smo izpraznili našo zalogo piva in žganja na klopci pred našo hišo ter šli spat. Zbudili smo se v precej tožno jutro z oblačnostjo na 2000 m. Po zajtrku je šla glavnina odprave na kavo, jaz pa sem šel pogledat če je moj telefon morda kje na startu…. Telefona nisem našel, sem pa štartal tik pod bazo in se mirno spustil v dolino. Časa je bilo na pretek, oblaki so se le počasi topili zato smo se odpeljali do starta pod SELLA. Tam pa »PANIKA«!!! Piha sever, ne bo se dalo štartat, na COL RODELLI pa so prvi  že vrteli pod bazo. Kar se da hitro smo se vrnili do gondole in hvala Bogu ujeli zadnjo vožnjo to dopoldne.

    V miru smo se na vrhu pripravili in počasi sledili Tomažu ko je prvi potegnil v zmeren pobočnik. Ta dan je bila slika drugačna, na pobočju pod nami ni bilo nobenega padalca, vsi so leteli visoko pod bazo in naprej proti SELLA-m. Tik pred vzletom je en Madžar še na tleh grdo zbil Aljošo, ki se je ravno pripravljal za start. Tako grdo je startal v idealnih pogojih, da je nekontrolirano zanihal in spotoma rušil vse pred seboj. Še sreča da Aljoša ni bil pripet…. Ti Madžari so sploh zgodba zase, vsi smo jih v en glas obtoževali, da se ne držijo nobenih pravil srečavanja in obnašanja v zraku. No nekaj o tem bi vedel povedati tudi Tomaž, a o tem ne bi tukaj…

    Odleteli smo v zrak in v lepi termiki prispeli pod bazo oblakov, ki je bila nekje na 2700m, malce slikali, opazoval iokolico in jo hitro pobrisali proti mogočni steni SELLA. Precej v spoštljivi razdalji smo leteli ob 600 m visoki steni, se nekajkrat vrnili na zahodni rob in zapet proti steni, vsakič malo bližje. Kar sapo mi je jemalo tako sem bil prevzet nad njo. Naša končna višina je bila nekaj pod 2700 ko smo oviti z meglicami obrnili hrbet steni in zaplul iproti MARMOLADI preko 3200 m/nmv, našem velikem cilju te odprave.

    Hladen tuš je pil Tonijev glas ki je javil da je ravno pristal?? Kmalu sem opazil da se je dan spridil. Prej lepa termika je postala balonasta in prej nepomemben hribček na poti do Marmolade je postal nepremostljiva ovira. Pol ure rodea okrog BELLVEDERA je bilo zadosti in sklenil sem zaključiti današnji let. Do pristanka je bilo še daleč in v močnem dolinskem vetru sem ga komaj dosegel. Veter se je še krepil in prav kmalu je bila glavnina flote na tleh. Aljoša je celo priklopil Marmelado a nizka baza in slabi pogoji so mu preprečili osvojiti tako želeni vrh

    Ivan nas je prišel iskat z kombijem in odhod proti domu je bil samo še vprašanje časa. Ajdovcem naredim uslugo in dva njihova padalca peljem do hotela. Tam pa sem  parkiral tako da je sonce posvetilo v razpoko na počeni armaturni plošči našega kombija. In pod armaturo je bil moj telefon ki sem ga včeraj tako vneto iskal. Sedaj pa je res čas da gremo domov, saj smo našli vse kar smo iskali.

    V Dolomitih se vsekakor leti dlje in višje kot smo to počeli mi, a iz nam danih pogojev smo naredili kar se je dalo. Povratek je potekal v sproščenem vzdušju, debatah o vsem kar je komu prišlo na pamet, samo da je pot minila hitreje. Eno malč´k smo še zašli a vseeno smo okrog 9.00 najprej oddali Tonija  nato Ivana, Miho, na koncu pa še Tomaža in Aljošo. Kombi vrnem lastniku in ob 24.00 sem svoje utrujene kosti zvrnil v posteljo še jaz.