X-Balkan
Člani društva za prosto letenje Viharnik Paragliders smo se konec maja odpravili na potovanje po Balkanu. Pot nas je vodila prek Hrvaške do srbskega Niša in nato prek Skopja, Tetova, Soluna vse do grške Meteore, pa nazaj v Kruševo, prek Galičice v Ohrid ter ponovno v Tetovo, od koder smo se vrnili v Slovenijo. Okoli 3700 kilometrov dolga pot je trajala deset dni, posadka je štela devet društvenih članov in dve spremljevalki.
Pot smo začeli v Novi Gorici, prevozno sredstvo je bil avtodom. Po skoraj dvanajsturni vožnji prek Slovenije in Hrvaške smo prispeli v vasico Sičevo blizu Niša, na prvi letalni dan. Ob jutranjem prihodu smo najprej ugotovili, da zaradi slabe ceste z avtodomi ne bomo prišli do starta. Ni minilo veliko časa, ko se nam je domačin (proti plačilu) ponudil, da nas s traktorjem odpelje do vrha. Po nekajminutnem prigovarjanju o ceni smo ponudbo sprejeli, vendar je opoldansko letenje zaradi premočnega vetra odpadlo. Odšli smo v Niš, se sprehodili skozi mesto ter pokramljali s tamkajšnjimi prebivalci. Prijazni domačini so nas lepo sprejeli.
Popoldne smo se vrnili v Sičevo, kjer nas je čakal voznik s traktorjem in nas s prikolico odpeljal proti vrhu. Zaradi postanka v Nišu smo bili pozni, saj se je veter popolnoma umiril, a smo vseeno opravili prvi polet na naši letalski ekspediciji. Ta je bil zgolj spust v dolino.
V večernih urah nas je pot vodila dalje, proti Makedoniji, toda lačni želodci so nam narekovali postanek v Đepu, kjer smo povečerjali in prenočili. Makedonija je po cesti tipa "sama jama, guma fuč" postajala vse bližja naslednje jutro. S pnevmatikami na srečo nismo imeli težav, treba je bilo zamenjati le žarnico na žarometu. Tako so priporočili policaji, ki jih v Srbiji srečaš domala vsakih deset kilometrov - in nas je ustavila že prva patrulja. Sicer pa smo za tamkajšnje može postave dobili vtis, da radi pokramljajo in so zelo veseli, če jim pokloniš kakšno steklenico žlahtne kapljice.
Prvi makedonski postanek je bilo mesto Tetovo, ki je obetalo lep letalni dan. Po srečanju z lokalnimi piloti smo se odpravili proti Popovi Šapki, na startno mesto, ki leži okoli 1100 metrov nad mestom. Nadejali smo se poleta z drugega, okoli 1500 metrov visokega vzletišča, vendar so nam ga odsvetovali zaradi snega, ki še ni skopnel. Kasneje smo, ko smo se dvignili nad to višino, ugotovili, da snega ni prav veliko, a nam ni bilo žal; zahvaljujoč termiki smo prihranili polurno nošnjo več kot dvajset kilogramov težke padalske opreme.
Polet je uspel: eden za drugim smo vzleteli ter zajadrali približno 20 kilometrov vzdolž Šar Planine, nekateri tudi nazaj, do pristajališča v Tetovem. Zadovoljni z izkupičkom letalnega dneva smo se nato podali v Skopje in ''prespali'' noč. Polet je bilo seveda treba proslaviti in še kako prav so prišle razne pijače za odganjanje infekcij, ki smo jih ''prešvercali'' iz Slovenije.
Po izredno lepem vremenu je bila napoved za naslednje dni slabša, zato se je tehtnica prevesila na ogled prestolnice. V Skopju smo se med drugim sprehodili čez trdnjavo in skozi čaršijo, moški predstavniki so prisostvovali tudi islamskemu obredu. Nato je padla odločitev - Grčija. Vožnja nas je vodila prek Soluna do Paralie ob Egejskem morju, kjer smo se ''zakampirali'' na prelepi peščeni plaži.
Padalski kolega iz Grčije nam je naslednje jutro pojasnil, kakšne so razmere na Olimpu. Veter je bil po fronti, ki je prešla Balkan, precej močan, zato smo pričakovali, da bo letenje odpadlo, in to nam je potrdil tudi Gus. Tako smo se, v želji, da bi veter popustil, namenili do Meteore. Navdušenje nad skalami s samostani na vrhu je bilo nepopisno, skazil nam ga je le močan piš, ki nam je odvzel še en letalni dan.
Polni vtisov iz srednjeveškega časa smo si za naslednji cilj izbrali Kruševo, kjer nas je pričakal čudovit dan. Okoli poldneva smo že bili na vzletišču nad mestom, a nas je veter znova razočaral. Nasprotno nam je start pod Kruševom dovolil razpreti krila in omogočil jadranje, kajti pogoji v zraku so bili odlični. Za daljši prelet smo se obrisali pod nosom, saj bi bilo potrebno leteti na odprtem, kjer pa termike ni bilo. Kljub temu je GPS nekaterim zabeležil okoli 20 kilometrov.
V prelepem mestu, 1400 metrov nad morjem, smo ostali tudi naslednji dan in odleteli še en let. Kažipot je nato pokazal proti Ohridu mimo Prespanskega jezera in prek masiva Galičica, kjer se razprostre čudovit pogled na Ohridsko jezero. Razmere za letenje tudi tu niso bile ugodne. Veter je pihal prek 40 km/h in ostal nam je le ogled mesta in njegovih znamenitosti: spomenika Cirila in Metoda, Samuelove trdnjave, amfiteatra, cerkve svete Sofije, cerkve svetega Jovana Kanea.
Neugodno vreme nas je zadržalo v Ohridu, potovanje pa se je nezadržno bližalo h koncu. Prek planin, kjer smo za popotnico kupili ovčji sir, smo še enkrat obiskali Tetovo in s pobočja Popove Šapke še zadnjič zajadrali proti Gostivarju. Žalostni, da je tako hitro minilo, smo se ob kapljici T'ge za jug in krožniku šopske solate sprehodili skozi doživetja, kajti naslednji dan je napočil čas vrnitve v domovino.
Ksenija Brišar