PRVI LETALEC

      Prvi  letalec v Cerkljanski kotlini, ki je poskusil prosto leteti je bil Vilko Peternelj rojen 1885 leta.

     Leta 1910 je vstopil v pilotsko šolo pri letalski tovarni Rumpler v Berlinu (po drugih podatkih naj bi se začel šolati za pilota leta 1912). S šolanjem si je pridobil izpit za vožnjo motornega letala.

     Pozimi 1911/12 je Peternelj dokončal svoje brezmotorno letalo, ki ga je izdeloval v več etapah, kadar se je iz tujine vračal domov. To je bilo mišljeno nekakšno jadralno enokrilno letalo, ramenokrilec, razpetine okoli 6 m in nekaj daljšega trupa, v katerem je bil med krilom sedež za pilota. S konjsko vprego so na saneh pripeljali letalo na Lajše nad Cerknim, prav na vrh hriba, ker je bil tam po njegovem mnenju primeren teren: sprva zelo strm za zalet, na to položnejši za pristanek.

    

     Peternelj je napovedal dan in uro, ko naj bi letel in tedaj so se vsi Cerkljani ozirali v nebo, pa poleta niso pričakali. Letalo je bilo postavljeno na smučke, da bi zdrselo po snegu. Začetni zagon so mu podelili z vrvjo. Najbrž so bile krive premajhne razsežnosti letala - nosilnih ploskev. Nosilnih ploskev je bilo le za okoli 5m2 , tako da letenje ni bilo uspešno. Po več poskusih se je naposled letalo odlepilo od zasneženega pobočja in strmo padalo več metrov globoko, toda ni ga bilo mogoče zanesljivo upravljati in je pristalo v grmovju. Vilko se ni poškodoval, kar pa je ostalo od letala je prepustil otrokom, da so dokončali razbitino.

     Kasneje je bil Vilko zelo dober pilot motornih letal in sodeloval je tudi v mnogih bitkah v 1. svetovni vojni. Bil je tudi prvi pilot, ki je poletel iz Ljubljane v prestolnico SHS Beograd. Leta 1918, ko je Avstrija že razpadla, je postal pilot znamenite Ljubljanske letalske stotnije, ki je sodelovala z generalom Maistrom. Članki opisujejo, da je 28.9.1919 vozil tudi generala Rudolfa Maistra iz Dobrle vasi v Velikovec, Borovlje, Loče in nazaj v Dobrlo vas.  

 

*  *  *  *  *  *  *  *  *  *  *  *  *  *  *  *  

 

     Okrog leta 1975 so se Jože Štucin, Koder Brane in Jeram Branko lotili letenja z jadralnim zmajem, katerega so zgradili sami. Cevi so bile aluminjaste, platno pa je bilo od jadra pri jadrnici. Lahko si predstavljamo kakšen pogum so potrebovali, da so se upali leteti z tako napravo. Zmaj je imel minimalno fineso in pri letu iz Porezna je ostalo višine še za dva kroga nad Cerknim. Po pripovedovanju Branka Jerama pa so bili s teorijo (kar se tiče zračnih tokov) kar dobro podkovani. Imeli so precej literature glede meteorologije.

     Kasneje v letu 1987 sta Jože štucin in njegov sin Matjaž poiskusila leteti z jadralnim padalom. V tistem letu sta šla celo v Švico na svetovno prvenstvo, kjer se pa tekmovanja nista udeležila.

     Matjaž Štucin pa je še zmeraj aktiven padalec.

 

     Fantje so po nekaj letih iz različnih razlogov letenje s temi zmaji opustili. Jeram Branko pa je letos prišel v naše vrste in pričel leteti z jadralnim  padalom.

                        

* *  *  *  *  *  *  *  *  *  *  *  *  *  * *

    

    V letu 1991 pa je resno začel z letenjem naš predsednik Ivan Lahajnar. Takoj

naslednje leto pa so z letenjem začeli še Kosmač Danilo, Ivan Laharnar, Štucin

Lucijan, in bratje Mavri- Ivan, Hine, Danilo in Silvo.

 

    Začetni tečaj smo imeli v Žabčah na Bukovem, pod vodstvom Mišič Aleša.Ivan

Lahajnar pa se je učil nekje na Bledu.

 

    Vsakdo, ki je začel leteti v tistem času ve, kako je bilo takrat. Zelo hitro

se nam je mudilo na prvi polet in nadaljevalno šolanje takrat ni bilo v navadi.

 

    Kar se tiče teorije in nevarnosti, katere obstajajo pri letenju, smo bili čisto

na nuli. Priča temu je lahko tudi to, da je našemu predsedniku direktor nekega

tozda v ETI Cerkno (tam smo bili takrat povečini vsi zaposleni) dejal, da resno

razmišlja, da bi odkupil ta naša padala, saj je vsak teden eden na bolovanju.

Vendar z leti so prišle izkušnje in sedaj se lahko vsakdo od nas pohvali z

njimi, katera so v vseh teh letih letenja zelo bogata. Poškodbe pa so sedaj

minimalne,mogoče kdaj kakšen zvin, kaj hujšega pa že dolgo let nismo imeli.

 

    Kot zanimivost pa povem, da od teh osmih, ki smo začeli z letenjem v tistem

času, še zmeraj leti.

      

 

     Kakšnega smo na začetku pa tudi na štrik navezali, da smo videli, če se bo v primeru premočnega vetra dalo leteti tudi na tak način. Vendar kmalu smo videli, da ne bo nič, saj je v tem primeru zaradi močne burje utrgalo tri špagice.

Avtor vsebine: Ivan Laharnar (članek je objavljen tudi na www.paragliding-slovenia.si ter na http://sl.wikipedia.org )