SKORAJ POPOLN DAN

Že par dni je visela v zraku odločitev,da odletimo še eno zaresno turo z Vrš. Miha je priganjal že v soboto in nedeljo, vendar je premočan sever in kasneje vzhodnik je njegove namere preprečil. V ponedeljek 6. 8. pa se je vzhodnik umiril, in dan D za Vrše je bil pripravljen. Žal je bila naša flota razbita na vse konce in kraje tako, da smo na koncu ostali trije. Moja malenkost, »človek-ptica-Miha in Borut. Z razliko od moje ustaljene prakse, da komaj utegnem postoriti vse preden pridem na start je bil ta dan zelo umirjen. Otroci in Mojca so bili v toplicah, drugih obveznosti ta dan nisem imel, vsaj je pred večerom. Do večera pa je še daleč, upam da tudi v kilometrih. Pred enajsto smo se že pripeljali na Vrše, se v miru pripravili na let. Ob 11.15 potegnem na vzhodnem startu in z vriskom začnem let. Že prvi zavoji so bili obetajoči, čvrsta termika, okrepljena z rahlim vzhodnikom mi je omogočila klasičen vzpon čez Porezen. Najprej 200 m čez Vrše, nato po grebenu mimo lovske koče in Velbnka na vzhodni greben Porezna nato pa uživaško, celo objestno v raztegnjenih osmicah preko strmih skal tik nad tlemi do vrha in še čez. Tik pod 2000m sem trčil ob inverzijo in tam čakal na Miha, ki kar nekako ni mogel gor. Borut pa si je današnjo usodo zapečatil že takoj po startu ko se je odločil za varianto preko Gorjanske Gore in Kojce. Dlje kot do Koritnice mu ni uspelo priti.
Ko Miha ni bilo od nikoder sem se sam obrnil proti Črni prsti z 1950 m višine. Hitrost na GPS-u je kazala 45-48 km /h ki bi morali zadoščati za zanesljiv priklop na Črno prst. Vmes sem celo sredi ničesar našel steber kjer sem popravil višino na dobrih 2000 m. Mencal in tehtal sem ali naj priklopim greben ki se vleče iz Koritnice proti Znojilam ( zadnji vrh se imenuje Jehle) ali pa hrib zahodno nad Podbrdom (Kalarsko Brdo). Odločil sem se za »diretisimmo« Črno prst, v skalni rob nad Kalom. Bil sem dokaj nizek, termika se še ni sprijela in komaj sem si spomagal še kakih 100 metrov više kjer sem že lahko zagrabil zračni tok ki ga je vzhodnik potiskal čez sedlo za Kalarskim Brdom. Miha je videl moje kolovratenje ob Črni prsti in je takoj priklopil Kalarsko Brdo in bil par minut pred mano na varnem grebenu Črne prsti. Močno zanešen steber me je prinesel na vrh Črne prsti skoraj 500 m zahodneje. Ker sem hotel slikati vrh , sem porabil še kar nekaj časa da sem objadral kočo in se obrnil v veter proti Rodici. Miha je bil že daleč in tudi naprej sem letel povsem sam. Baza je bila že lepo formirana, termika je delovala, veter je pomagal in vrhovi proti Rodici so kar izginjali na moji desni strani. Pred Rodico sem samo pomislil, da moram malce višje pa je že zatulil vario in z 6-8 m/s dviganja sem bil »u tren oka« varnih 250-300 m čez vrh. Pomaham planincem in že sem zrl proti Voglu. Brez posebnega nabiranja višine preletim tudi njega in mimo Tminskega Migovca sem že gledal v Rdeči Rob. Dežurni steber pod Migovcem (Grušnica) je delal lepo in Rdeči Rob je bil na dosegu. Mogočne skale so bile že segrete in že v prvem poskusu zapeljem v blag, miren steber, ki je dovolil varno vrtenje tik ob sivkastem masivu Rdečega roba. Z višino se je steber krepil in ko me je izstrelilo mimo rdeče kape vrh skal sem imel na variu že krepkih 7,5m/s dviganja. Bilo je tako lepo da sem kar vrtel čeprav že v bazi. Vsega je enkrat konec , tudi ta steber se je umiril tako blago kot se je začel, in z pogledom prilepljenim na kompas GPS-a sem približno 3 minute letel skozi nič na višini preko 2400m. Kot iz pravljice se mi pokaže dolina Soče skozi meglice. Miha je že na stolu in mi zatrdi da deluje tako kot je treba. Prelet čez dolino porabim za »malico« in klepet z Ivanom prek UKW-ja. Stol je bil lep. Pobočje proti Malem Vrhu tudi in vrtel sem samo kadar se mi je ljubilo. Dolino pred Čamponom, kjer sem nekoč že pristajal pred nevihto, preletim z povprečnimi 1800 m koj nato pa ob prvih obronkih Čampona v družbi z dvema planinskima orloma zopet dvignem preko 2000. Končno. Po petnajstih letih letenja se mi uresničujejo sanje, preletel sem relacijo Porezen- Čampon in zviška zrl na Gemono. Malce dolgo sem rabil za ta prelet, a zadovoljstvo in samozavest sta bili na vrhuncu. Ko ponovno prebijem 2k se obrnem nazaj in v daljavi vidim obrise Stola in Krna. Fant , si rečem, daleč si priletel, sedaj pridi še nazaj in mera bo polna. Brez omembe vrednih zapletov priletim nazaj na Stol navijem do baze in…naredim napako zaradi katere je v naslovu »skoraj«. Namesto da bi nadaljeval vzdolž Stola še kake 4 km in nato še zmeraj igraje preskočil na Polovnik ter se tako izognil močnemu dolincu, sem iz baze nad Stolom ubral pot naravnost čez Žago na greben zahodno od Polovnika. Močan dolinski veter mi je požiral višino, stebri so bili razpihani, v petih minutah sem bil na tleh.

Če bi se na Stolu odločil drugače bi zagotovo videl Baško grapo. Če ne bi celo priletel nazaj na Porezen. Tako pa me to še čaka. Ko pa odletim še to, takrat pa …

http://imavri.blogspot.com/

Ivan Mavri